Fuzbal = ljubezen

Obožujem fuzbal. Povsem preprosto. Nisem stereotipen oboževalec nogometa, če seveda tak sploh obstaja.

Nisem več rosno mlada, sem mama treh otrok in ja, sem ženska. Verjamem, da v svetu nogometa ne predstavljam standardne sogovornice o nečem, kar naj bi obvladali le moški. Ženske se pač naj ne bi spoznale na nogomet in to pričakovanje je zelo stereotipno resnično. Pa bi rada povedala predvsem vsem tistim, ki imajo trdno stališče o tem, da se ženske ne smemo in ne moremo spoznati na ta šport, da je to igra dveh 11 članskih moštev, ki traja dvakrat po 45 minut in je namenjena vsem. Tudi ženskam.

Sama sem se zaljubila v nogomet že pred mnogimi leti. Z naslednjim zapisom tvegam veliko, a moje stališče do nogometa je kristalno jasno. Moje srce pripada Juventusu. AC Milan je edini klub, ki ga ne maram, težko gledam Barcelono. V vsakem klubu je nekaj dobrega in to skušam opaziti, ko gledam tekme. Najbolj mi je pri srcu italijanska Seria A in sem še vedno prepričana, da je italijanski nogomet v vzponu. Obožujem slovensko nogometno reprezentanco in vsak teden redno spremljam, kako naši reprezentanti igrajo v svojih klubih. Tik ob naši reprezentanci je tudi italijanska. Po mojih žilah se pač pretaka tisti odstotek italijanske krvi in me Azzuri v nobenem trenutku ne pustijo povsem hladne. Sočasno seveda spremljam tudi Premier ligo, pa nemško, francosko, špansko, pravzaprav vse, kar se dogaja in mi je na dosegu roke. Najraje gledam nogomet v živo. Ni važno ali na velikem polnem stadionu, ali ob igrišču, ki je poleg kake njive. Zato je popolnoma vseeno ali gledam tekmo svetovnega prvenstva ali pa tekmo kake otroške selekcije. V prav vsaki nogometni predstavi najdem nekaj zase. Nekaj užitka. Zato ker je nogomet nepredvidljiv. Ker je poln čustev in ker nikoli, na nobeni tekmi, v nobeni situaciji ne veš, kaj se bo zares zgodilo. Nogomet je zelo lep in privlačen šport in če to dovoliš, te posrka vase in začara.

Poleg številk, rezultatov, akcij, predvidevanj, prepričanosti, statistik, taktik in postavitev obstaja še druga stran fuzbala. Tista, kjer nikoli nobena številka, nobena alineja in noben rezultat ne morejo napovedati tega, kar se bo zgodilo na igrišču. Na sami tekmi. Nihče ne morem napovedati rezultata, zmagovalca, poraženca. To pa je tisti neverjetni čustveni del nogometa, ki ga nihče ne more zanikati in je glavni in ključni razlog, da se nogomet spremlja v tako velikem številu. Čustva so tudi glavni razlog, da smo ljudje obsedeni, odvisni ali zaljubljeni v nogomet. Če ne bi bilo tega čustvenega momenta ne bi nihče, nikoli gledal nobene tekme, nobenega prvenstva.

 

Na neki točki se mi je nogomet zapisal v DNA. Je sestavni del mojih koncev tedna. Predmet mnogih razprav s tistimi, ki jih nogomet zanima. Miselni pobeg od vsakdana. Terapija, če hočete. Nekaj, kar je samo moje in nekaj kar mi nihče ne more vzeti. Skrivnost zaradi katere je življenje lažje in predvsem lepše. Nogomet je čustvo. Je najpopolnejši šport med vsemi. Zmožen je zbuditi narode po vsem svetu, ustaviti vojne, spodnesti tla pod nogami in osrečiti. 

Moj najljubši nogometni trenutek je dosežen gol na stadionu, polnem gledalcev. Že prihod na stadion je magičen. Potem se napetost dviguje. Igralci pridejo na zelenico, zadoni himna in s prvim sodnikovim žvižgom se v telesu vzpostavi neko vznemirjenje. Pričakovanje. Energija, ki se prenaša iz igralcev na igrišče se zareže v tribune in popolnoma naelektri ozračje. Pričakovanje in želja je iz minuto v minuto večja. Močnejša. Slediš akcijam, spremljaš poteze, gibe, podaje … živiš tekmo. Potem se v nekem trenutku vse sestavi. Poveže. Stadion buči od vznemirjenosti. In potem se žoga odbije in spremeni smer. Proti golu. Napetost doseže vrhunec. Vznemirjenje je v tistem trenutku na vrhuncu. Žoga leti proti vratom. V drobcu sekunde, ko pride do meje, ki jo riše golova črta se stadion popolnoma umiri. Za nekaj čisto kratkih delčkov sekunde se ustvari popolna tišina. Kot, da bi nekdo izključil zvok. Napetost. Trenutek pred zadetkom. Pričakovanje se pretvori v vznemirjenje in vznemirjenje v srečo. V tistem drobcu sekunde, čeprav je zraven na tisoče ljudi, bi lahko slišal, če bi na tla padla šivanka. Vsi čuti so usmerjeni v trenutek, ki sledi. V trenutek, ko žoga prečka golovo črto. Takrat se zgodi. V tistem hipu se zgodi najlepši trenutek tekme. Dneva. Tedna. Meseca. Lahko tudi leta. Energija, mravljinci, adrenalin in popolna sreča gredo od stopal navzgor po celem telesu. Kar butnejo po telesu navzgor, od stopal do konic prstov na rokah, ki so že iztegnjene proti nebu. Takrat eksplodirajo čustva. Posameznik. Množica. Cel stadion. Cel svet. Takrat ne skočiš, ampak te vrže s stola. Takrat, v tistem trenutku, se sprosti vsa energija. Nekontroliran krik vseh ust naenkrat. Krik sreče. V tistem trenutku je pomemben samo gol. Samo tisti neverjetni občutek, ki te prevzame. Podležeš mu, kot največji odvisnik. Takrat vsako celico tvojega telesa preplavi čustvo, ki je posledica izbruha celotnega stadiona. Posledica neverjetnega zaporedja dogodkov, ki so pripeljali do tistega trenutka. Kot bi se prižgal stadion in čustva. Hip za eksplozijo obožuješ. Kričiš. Čustvuješ. Si. Si del eksplozije najlepših čustev, ki jih deliš z vsemi tisočimi okrog tebe. Za nekaj sekund, za nekaj trenutkov se čas spet ustavi in takrat je pomemben samo tisti gol, tista žoga, ki jo je ustavila mreža na golu. Takrat se splača biti. Na tistem stadionu, v tistem trenutku. Takrat se splača oboževati ta šport. Takrat je nogomet ljubezen.

Ključne besede:

Deli:

Avtor članka
Patrizia De Franceschi Korent
patrizia.defranceschi.korent@gmail.com

Objavljeno

Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani bralci in pisci spletnih forumov, veseli smo vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam.
Ekipa tacticalfoul.com

Članek nima še mnenja


Mnenje lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.

Preberite še