Se moramo sprijazniti s simuliranjem?

Tema pogovorov v minulem tednu je sojenje Deniza Aytekina na tekmi FC Barcelona – Paris Saint-Germaine.
Se moramo sprijazniti s simuliranjem?
Foto: Ben Kerckx

Vlečenje za dres, pregovarjanje nasprotnika, stati na prstih na nogi nasprotnika, pridobiti si kakšen meter ob izvajanju prekrška ali avta. To so le nekatere stvari, ki so postale del današnjega nogometa, če želimo ali ne. Že na tekmi nižjeligašev bo lahko prava rokoborsko tekmovanje v kazenskem prostoru pri izvajanju kota. V teh dvobojih je velikokrat ostro prerivanje in v večini primerih se konča s prekrškom v napadu in žoga pripada nasprotni ekipi. Dejstvo pa je, da mogoče prekršek ni sto odstoten, ampak je sodnikova presoja takšna, čeprav bi lahko bilo tudi obratno.  Teh primerov bi lahko našteval, da bi bil ta prispevek dolg kot jara kača, ampak na igrišču se ne bi nič spremenilo. Enostavno se moramo sprijazniti, da obstajajo ljudje oziroma igralci, ki goljufajo ali pa gledajo samo v lastno korist. Vse bodo naredili za tisti zadetek, ki bo odločil zmagovalca v tekmi ali dvoboju in to sprejeli brez kakšnega sramu.

Priznati je potrebno, da postaja sojenje vse težje. Nogomet se razvija in postaja vse bolj hitrejša. Povrh vsega pa morajo v trenutku sporne situacije se odločiti v delčku sekunde. Televizijski gledalci imajo to prednost, da si lahko isto situacijo ogledajo še enkrat in iz več zornih kotov. Zraven pa še govorili kako to, da tega ni videl. Odgovor je zelo preprost, saj glavni sodnik si ne more ogledati teh posnetkov. On ima samo enega in so iz pozicije, kjer je stal v trenutku sporne situacije. Nekateri bodo rekli, da ima pomočnike. To je vsekakor res, ampak tudi oni ne morejo videti vsega. 

V tem športu, ki ga imamo radi bi moralo v klubov pa predvsem trenerjev se postaviti zase, da ne želijo goljufanja in simuliranja. V kolikor igralci tega ne sprejmejo naj si poiščejo drugo sredino. Še navijači bi bili bolj zadovoljni, če bi se tekme igrale v resničnem fair-playju. Že neštetokrat smo priča temu, da bi morali biti profesionalci zgled za mladim. Morda pa bi lahko uvedli naknadno kaznovanje igralec. Določena komisija bi lahko na podlagi posnetkov kaznovala posamezne igralce. Lep primer tega je sredina tekma med FC Barcelono in Paris Saint-Germaineom. Še danes je v središču pozornosti Luis Suarez, ki je odigral prekršek in sodnik Deniz Aytekin mu je nasedel in piskal enajstmetrovko Barceloni. Z njo si je Barcelona priigrala četrtfinale v Ligi prvakov. Ne glede na situacijo, če bi kaznovali Suareza bi PSG še vedno ostal brez napredovanja. Izid tekme bi ostal enak.Na žalost sta predloga morda dobra v teoriji, ampak v praksi nista izvedljiva.

Nekateri so zagovorniki, da naj uvedejo video analizo, tako kot jo poznamo pri hokeju na ledu. Sam sem bolj skeptičen do tega. Veliko vprašanje je kakšen bo kriterij za uporabo video analize. V kolikor bo sodnik hodil gledati posnetek ob vsakem prekršku, ki ga po njegovem mnenju ne more presoditi bodo tekme trajale lahko tudi tri ure. Nisem proti tehnologiji v nogometu, saj tehnologija za gol je dobra. S tem ni več ugotavljanj ali je žoga šla čez črto ali ne.  

V dobrobit nogometa pa je še upanja, da bo mogoče nekoč tega manj. Če vzamem za primer ženski nogomet je tam simuliranje bolj redkost kot pravilo in mogoče bi se moški kaj od tega naučili.

Ob koncu pa bi dodal še to, da napake so del našega življenja in iz njih se tudi učimo. 

Ključne besede:

Deli:

Avtor članka
Marko Terlikar
info@tacticalfoul.com

Objavljeno

Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani bralci in pisci spletnih forumov, veseli smo vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam.
Ekipa tacticalfoul.com

Članek nima še mnenja


Mnenje lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.