Carlos Ángel Roa

Vse je šlo po željah Carlosa Ángela Roe, a kljub temu se je nepričakovano odločil, da zaključi svojo nogometno pot.

Pogosto smo priča dogodkom, ko nogomet in vera prekrižata poti, kolikokrat smo že videli, kako se posamezni igralci prekrižajo preden stopijo na igrišče ali pogledajo v nebo ob zapravljeni priložnosti za zadetek, ali ko vratarji na svoj način blagoslovijo svoje vratnice. Ob vsem tem je potrebno dodati, da se mnogi tudi zahvalijo svojemu Bogu po tem, ko dosežejo zadetek ali ob zmagi svojega moštva. Kljub temu ni vedno postlano z vrtnicami, ko se vera in nogomet povežeta v skupno simbiozo na poklicni poti. Lahko se zgodi, da trčita na sobotni dan pomembno srečanje in upoštevanje kakšnega posta ali molitve. Posledično lahko vse to spravi situacijo v negotov položaj, kot v primeru nekdanjega argentinskega vratarja Carlosa Ángela Roe.

25. junij 1999 je bil dan, ko je nogometni svet doživel nekaj novega in nepričakovanega. Argentinski vratar Carlos Roa je sklical tiskovno konferenco, na kateri napovedal slovo od profesionalnega nogometa. Nič ne bi bilo sporno, če bi se recimo Argentinec približeval svojim štiridesetim letom, ampak ne pri 29 letih, ko se je njegova kariera še stopnjevala. Ob tem si lahko zastavimo kar nekaj vprašanj, zakaj se je tako odločil. Prvo je seveda, če se mu je odtrgalo kakšno kolo v glavi  ali so morda vzrok osebne ali zdravstvene težave. Pri slednjih dveh vzrokih bi zagotovo našli odgovor zakaj, vendar njegov vzrok je bil ta, ker je menil, da bo svet propadel.

Carlos Ángel Roa ali Lechuga (solata) kot so ga klicali njegovi soigralci, je odraščal v mestu Santa Fé. Vzdevek Lechuga je dobil po tem, ko se je striktno držal vegetarijanske diete, ki jo zagovarja sekta sedmi dan adventnih naukov in katere član je bil. Odraščal je v zelo verni družini, kjer so bili sprva verniki rimsko-katoliške cerkve, a med obiskovanjem osnovne šole se je zgodil preobrat. Roa in njegova družina se je po prepričanju članov sekte odločila, da se jim pridruži, kar je imelo velik vpliv na Carlosovo odločitev. Kljub pridružitvi sekti, ga to ni oviralo pri nogometu, kvečjemu mu je to pripomoglo, saj je imel zaradi striktne diete boljše fizične sposobnosti.

Njegova profesionalna pot se je pričela pri Racing Clubu, kjer pri 19 letih debitiral v članskem moštvu. Že takrat so se začeli dogajati čudne stvari, ko mu je »Bog« poslal prvo neubranljivo žogo. Racing je bil na turneji v Kongu, kjer je Roa zbolel za malarijo. Po dokaj hitrem in uspešnem zdravljenju se je vrnil med vratnice ter se odločil, da zapusti Racing. Kljub temu mu je ta izkušnja pustila globok vtis in po njegovem mnenju mu je prav Bog dejal, da se mora boriti naprej. Nova postaja v njegovi karieri je bil Lánus, kjer se je njegova pot strmo stopnjevala navzgor. Po treh uspešnih sezonah je tako v sezoni 1997/98 podpisal za špansko Mallorco, kjer je imel uspešno debitantsko sezono. Mallorca je v tej sezoni igrala v finalu španskega pokala, finalu pokala Uefa in bila zmagovalka španskega superpokala.

Kljub vsem tem uspehom, ga je med zvezdnike popeljalo predvsem svetovno prvenstvo v Franciji. Na stadionu Geoffroy-Guichard v St. Etiennu se je v osmini finala Argentina pomerila z Anglijo. Gavče je že v uvodnih minutah v vodstvo popeljal Gabriel Batistuta po uspešno izvedeni enajstmetrovki. Pet minut kasneje je Anglija prišla do izenačenja, potem ko je bil Alan Shearer uspešen z bele točke in Roa je bil premagan prvič na turnirju. Le nekaj minut po izenačenju je takrat 18-letni Michael Owen s samostojnim prodorom premagal argentinskega vratarja. V sodniškem podaljšku prvega polčasa je na semaforju že pisalo 2:2. Po lepo izpeljanem prostem strelu je Javier Zanetti s prefinjenim strelom premagal Davida Seamana. Do konca podaljškov gledalci niso več videli zadetkov in odločitev je padla po streljanju enajstmetrovk. Šele zadnja enajstmetrovka je bila tista, ki je postala odločilna, ko Angleži morali zadeti za nadaljevanje serije. V središču pozornosti sta bila tako Roa in David Batty. Roa je uspešno ubranil strel Battyja in največji angleški klubi, med njimi Manchester United in Arsenal, so se začeli zanimati za njegove usluge. Vendar do prestopa ni prišlo in Roa je nadaljeval z odličnimi predstavami v Primeri Division, kjer je bil ob koncu sezone 1998/99 izbran za najboljšega vratarja. Bil je na vrhu visoke gore in gledal navzdol proti svojim nasprotnikom. Kljub temu, da je bila pot do vrha dolga, se je Argentinec odločil, da bo skočil dol z vrha.

Skoraj natančno leto dni po tisti uspešni tekmi na SP v Franciji je oznanil svoje slovo z nogometnih igrišč z izjavo, da se mora osredotočiti na bolj pomembne stvari. Njegovo versko prepričanje ga je usmerilo k tej odločitvi, saj je po njihovih zapovedih sobota dan počitka, on psa je bil večkrat primoran na ta dan igrati tekme. Bogu je dal obljube, ki jih je bil pripravljen izpolniti. Na tiskovni konferenci je izjavil naslednje: »Prosil sem Boga, da mi omogoči igrati na SP in to mi je omogočil. Prosil sem ga, da naj mi da priložnost igrati v Evropi in tudi to mi je omogočil. Sedaj sem pa jaz na vrsti, da se mu odkupim in zaključim kariero.« Ti razlogi pa so bili le milost proti najmočnejšem argumentu o tem, zakaj je obesil nogometne čevlje na klin. Po njegovem prepričanju naj bi v novem tisočletju svet propadel, zavladale naj bi vojne, lakota, kuga… Ljudje, ki nimajo duhovnih stikov s svojim Bogom, naj bi imeli velike težave.

Po odhodu z velike »scene« je Roa izginil v neznano, saj ga je hotel nek argentinski novinar poiskati, a ga ni našel. Niti njegov klub Mallorca, s katerim je bil še pogodbeno vezan, in agent, niso imeli nobenih podatkov, kje naj bi se nahajal. Po dolgotrajnem iskanju so ga našli živečega v zelo odmaknjeni gorski vasici v Argentini, kjer je živel svojo družino in izpolnjeval svoje dolžnosti do Boga.

Potem ko se po njegovem mnenju ni zgodil potop zemlje, se je moral vrniti v Španijo. Prav gotovo ga je bilo ob vrnitvi sram, saj se je moral tudi javno opravičiti za vse izrečene zgodbe. Njegova nogometna pot pa je šla le še navzdol, saj je se ni nikoli več približal svoji stari formi. Potem ko mu je potekla pogodba z Mallorco, se je preselil k drugoligašu Albaceteju, a preobrata v karieri ni bilo. Ob igranju za Albacete je zbolel za rakom na modih. Verjel je v to, da ga bo s pomočjo Boga premagal in res mu je uspelo. Počutil se je, kot da bi se ponovno rodil. Svojo kariero je nadaljeval v rodni Argentini, kjer jo je kmalu tudi zaključil.

Po končani igralski karieri se je podal v trenerske vode, kjer je do pred kratkim deloval kot pomočnik trenerja pri Ben Hurju. Nato je deloval kot pomočnik Matias Almeydi pri klubih Club Atlético River Plate, Club Atlético Banfield in C.D. Guadalajara

Ključne besede:

Deli:

Avtor članka
Marko Terlikar
info@tacticalfoul.com

Objavljeno


Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani bralci in pisci spletnih forumov, veseli smo vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam.
Ekipa tacticalfoul.com

Članek še nima mnenja


Mnenje lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo

.

Oglas: Sors Design

Najnovejše novice

Je Liverpool kršil pravila?

Po poročanju angleškega časnika The Telegraph bo Liverpool dobil kazen, ker je kršil pravila pri nakupu mladih nogometašev.


Video asistent v La Ligo?

Predsednik španske La Lige Javier Tebas že dalj časa zahteva video asistenta, ampak španska nogometna zveza je proti.


Monchi v Romo?

Pred dnevi je iz Seville prišla novica, da Monchi zapušča Sevillo.


Četrtfinalni dvoboji v Ligi prvakinj

Danes in jutri bodo odigrane prve četrtfinalne tekme letošnje Lige prvakinj


Pridruži se nam

Tactical Foul je iz dneva v dan večji, podobno pa velja tudi za njegovo branost. Radi bi, da bi spletno mesto postalo še boljši se zato iščejo novi sodelavci. Pridruži se novemu, ustvarjalnemu ter kreativnemu mediju.